1. UVOD
Vprašanje je še posebej aktualno v času, ko se zaradi pritiskov po zniževanju stroškov dela v pogojih globalizacije ter razvojnih sprememb v tehnologiji in organizaciji dela pojavljajo in razraščajo razne prekarne oblike dela, mnoge od njih tudi izven veljavno sklenjenega delovnega razmerja. Številne osebe posledično ostajajo brez ustreznega delovnopravnega varstva, učinkovitost uveljavljanja obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo, pa je pogosto vprašljiva. Tematika obstoja delovnega razmerja je že dolgo aktualna in obsežno obdelana tudi v teoriji, a še vedno ostajajo številna odprta in problematična vprašanja v zvezi s tem.
Na mednarodni ravni se s temi problemi ukvarja zlasti Priporočilo Mednarodne organizacije dela št. 198 o delovnem razmerju iz leta 2006. Priporočilo daje usmeritve glede razlikovanja med delovnim razmerjem in drugimi pravnimi razmerji, določa temeljno načelo prednosti dejstev pred formalnim poimenovanjem pogodbenega razmerja in opredeljuje kazalnike, ki so v pomoč pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja. Državam priporoča sprejem ukrepov, s katerimi se preprečuje prikrita delovna razmerja in zagotavlja učinkovit dostop do ustreznih, hitrih, poceni, poštenih in učinkovitih postopkov reševanja sporov glede obstoja in vsebine delovnega razmerja. Pomembno je tudi, da se zagotovi spoštovanje delovne zakonodaje prek inšpekcije dela ter njenega sodelovanja z institucijami socialne varnosti in davčnimi oblastmi. Posebno pozornost pa je treba nameniti poklicem in dejavnostim, kjer je ta problem velik.
Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja gre za vprašanje, ali v konkretnem primeru med dvema strankama obstoji pravno razmerje, ki ga pravo opredeljuje kot delovno razmerje. Gre za pravnorelevantno vprašanje v delovnih sporih, pa tudi v drugih postopkih. Ugotovitev (ne)obstoja delovnega razmerja je predhodno vprašanje (prejudicialno vprašanje), od odločitve katerega je odvisna upravičenost osebe do pravic, ki iz delovnega razmerja izhajajo in ki jih oseba uveljavlja. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je pomembna zato, ker je od nje odvisno pravno varstvo, ki ga zagotavlja delovna zakonodaja delavcem, in sicer v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v zvezi s plačilom, delovnim časom in vsemi drugimi vidiki delovnega razmerja. Prav tako je od obstoja delovnega razmerja odvisen status zavarovanca in pravice iz sistemov socialnega zavarovanja, obdavčitev itd.
Prispevek se ukvarja v procesnimi vidiki uveljavljanja obstoja delovnega razmerja v delovnih sporih. Ne obravnava materialnopravnih vprašanj, tj. kdaj gre za delovno razmerje in kaj ga opredeljuje ter loči od drugih pravnih razmerij, v katerih se prav tako opravlja delo, kaj so bistveni elementi tega razmerja in s katerimi kazalniki si lahko pomagamo pri opredelitvi obstoja delovnega razmerja (slednja vprašanja so že bila obsežno obdelana v teoriji in tudi sodna praksa glede tega je dokaj bogata in v glavnem ustrezna). Prispevek ima namen razrešiti nekatere procesne dileme glede uveljavljanja/ugotavljanja obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo, in opozoriti na nekatera vprašljiva stališča v obstoječi sodni praksi, ki nerazumno omejujejo dostop do sodnega varstva v teh primerih.
2. DOLOČBE ZDR-1 IN ZDSS-1 V ZVEZI Z OBSTOJEM DELOVNEGA RAZMERJA
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen). Kaj so elementi delovnega razmerja, je mogoče razbrati iz definicije delovnega razmerja v 4. členu ZDR-1. Pomembna je tudi določba, da na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (in s tem delovnega razmerja) ne vpliva, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine te pogodbe (četrti odstavek 17. člena ZDR-1). Pisna pogodba o zaposlitvi torej ni konstitutivni element za nastanek in obstoj delovnega razmerja. Če med strankama ni pisne pogodbe o zaposlitvi, to ni ovira za obstoj delovnega razmerja. Poleg tega drugi odstavek 13. člena ZDR-1 določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDR-1 v poglavju 'Uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja' nima posebnih določb, ki bi se nanašale na ugotavljanje obstoja delovnega razmerja; v določbi 200. člena, ki ureja nekatera procesna vprašanja uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, obstoj delovnega razmerja posebej oziroma izrecno ni obravnavan in torej veljajo splošna pravila, tako med drugim za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja tudi ni določen kak (prekluzivni) rok niti ne predpisan kakšen poseben način sodnega uveljavljanja. Drugih oziroma natančnejših določb o obstoju delovnega razmerja in njegovem uveljavljanju/ugotavljanju delovna zakonodaja nima.
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v 5. členu določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje - med drugim - o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja, pa o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ter v drugih naštetih individualnih delovnih sporih. Pomemben je še 19. člen, v skladu s katerim se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. V sporih, ki se tičejo uveljavljanja obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo, je torej treba upoštevati, kolikor ni posebnih določb v ZDSS-1, določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razen nekaj maloštevilnih določb ZDSS-1 nima določb, ki bi posebej urejale procesna vprašanja uveljavljanja oziroma ugotavljanja obstoja delovnega razmerja. Pomembno je opozoriti še na splošno načelo pospešitve postopka v delovnih in socialnih sporih (20. člen), ki velja tudi v sporih o obstoju delovnega razmerja. ZDSS-1 ima tudi posebno določbo o predhodnem vprašanju (21. člen), ki pa za tematiko tega prispevka ni relevantna, saj ureja primere, ko je nek drug organ pristojen za njegovo reševanje, za reševanje spora o obstoju delovnega razmerja pa je stvarno pristojno prav delovno sodišče.
3. DOLOČBE ZPP O PREDHODNEM VPRAŠANJU, VMESNEM UGOTOVITVENEM ZAHTEVKU IN UGOTOVITVENI TOŽBI TER NASPROTNI UGOTOVITVENI TOŽBI
Predhodno vprašanje (prejudicialno vprašanje) ZPP ureja v 13. členu. Ureja situacije, ko »je odločitev o utemeljenosti dajatvenega ali oblikovalnega tožbenega zahtevka odvisna tudi od tega, ali obstoji pravno razmerje, iz katerega naj bi izvirala pravica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo«. Gre za to, da je treba najprej rešiti predhodno vprašanje (ali obstoji neko konkretno pravno razmerje ali ne, t.i. prejudicialno pravno razmerje), saj je od tega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Rešitev predhodnega vprašanja, tj. odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju, je del podlage za odločitev sodišča, del spodnje premise v pravnem silogizmu in »ima s tem isti položaj kot odločitve o dejstvih«. Odgovor na predhodno vprašanje vedno pomeni rešitev pravnega vprašanja, in sicer predstavlja sklep predhodnega silogizma. O predhodnem vprašanju (čeprav gre za pravno vprašanje in tudi v primeru, ko je sodišče pristojno za odločanje o njem) sodišče odloči v obrazložitvi sodbe, saj gre za podlago za odločitev o glavni stvari, glede katere je bil postavljen tožbeni zahtevek; zato ima v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPP odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek samo v pravdi, v katerem je bilo vprašanje rešeno, kar pomeni, da se nanjo ne raztezajo učinki pravnomočnosti.
Sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje le, če o tem že prej še ni (pravnomočno) odločilo sodišče oziroma drug pristojni organ. Če je o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja že pravnomočno odločeno, potem je sodišče vezano na to odločitev in ponovno odločanje o isti stvari ni možno (res iudicata).
Zaradi različnih razlogov je smiselno tudi glede predhodnega vprašanja doseči pravnomočno odločitev sodišča. To ZPP omogoča tako tožniku kot tožencu. Od stranke v sporu je odvisno, ali bo od sodišča zahtevala, da o obstoju nekega pravnega razmerja (ali pravice) odloči v izreku z učinkom pravnomočnosti. Tožnik ima na voljo institut vmesnega ugotovitvenega zahtevka (tretji odstavek 181. člena ZPP), toženec pa nasprotno ugotovitveno tožbo (3. točka 183. člena ZPP). Če se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le kot predhodno vprašanje z učinkom v konkretni pravdi, temveč po volji strank z učinkom pravnomočnosti (v tem primeru je ta odločitev vključena v izrek sodbe, kot odločitev o vmesnem tožbenem zahtevku ali kot odločitev o zahtevku iz nasprotne ugotovitvene tožbe), potem ta odločitev veže tudi v vseh morebitnih kasnejših postopkih, v katerih se odloča o morebitnih drugih zahtevkih, ki izhajajo iz tega pravnega razmerja. Vendar pa je treba upoštevati subjektivne, objektivne in časovne meje pravnomočnosti takšne odločitve.
ZPP pa ureja tudi samostojno ugotovitveno tožbo. Po vzoru nemške in avstrijske ureditve (takšnega instituta francosko pravo ne pozna) slovenski pravni red že dolgo dopušča, pod predpisanimi predpostavkami, tudi ugotovitveno tožbo.
Namen ugotovitvene tožbe je zagotavljanje preventivnega pravnega varstva, zagotavljanje sodnega varstva, ko so pravice ogrožene, saj sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, ki je med strankama sporno, ter s tem odpravi negotovost med strankama. Takšen institut usmerja prihodnja ravnanja strank; zagotavljal naj bi, da v prihodnosti do kršitev pravic iz tega, doslej spornega razmerja, ne bi prihajalo. Ugotovitvena sodba le ugotavlja pravno stanje, ničesar ne preoblikuje in ničesar ne zapoveduje. Namen je v preventivnosti in prejudicialnosti: odpravlja dvom o obstoju nekega pravnega razmerja med strankama, vendar pa »če stranka ne bo ravnala v skladu s svojimi obveznostmi iz tega pravnega razmerja, bo moral upnik za uresničitev svoje pravice vložiti novo, dajatveno ali oblikovalno tožbo, vendar pa bo v tej novi pravdi, ko bo šlo za predhodno vprašanje obstoja prejudicialnega pravnega razmerja, sodišče vezano na pravnomočno odločitev o (ne)obstoju tega pravnega razmerja, vsebovano v izreku ugotovitvene sodbe«.
4. UGOTAVLJANJE OBSTOJA DELOVNEGA RAZMERJA V DELOVNEM SPORU
4.1. Predhodno vprašanje
Kot je bilo že poudarjeno, gre pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja za predhodno vprašanje (prejudicialno vprašanje), od katerega je odvisna upravičenost osebe do določenih pravic oziroma določenega pravnega varstva, ki ga zagotavlja delovna zakonodaja (odvisno od tega, kakšen tožbeni zahtevek oseba uveljavlja: v zvezi z varstvom glede nezakonitega prenehanja, v zvezi s plačilom plače, regresa, itd.) ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Barbara Kresal: Obstoj delovnega razmerja kot predhodno vprašanje v delovnih sporih, Delavci in Delodajalci, 2016, št. 2-3.
