- +    

Kolumna

6.3.2015

dr. Jernej Letnar Černič

Zrno dobrega

Bridka usoda in trpljenje, ki je po drugi svetovni vojni doletela Borisa Furlana, povojnega profesorja prava, in njegovo družino, je v slovenskem prostoru vsaj površno znana. Manj znane so podrobnosti, kako je povojna totalitarna oblast trpinčila ne samo njega samega, temveč tudi njegovo družino. Delček v še nepojasnjenem mozaiku nam sedaj v svojih spominih pogumno pojasnjuje njegova hči Stasha Furlan Seaton.

Borisu Furlanu in ženi Ani so se rodili trije otroci Borut, Staša in Aljoša. Stasha Furlan Seaton, sedaj že devetdesetletnica, je pred kratkim v samozaložbi objavila izjemno zanimivo knjigo z naslovom »War changes everything« (Vojna spremeni vse, First Publishing, 2014). V spominih na odnos s svojim očetom opisuje predvsem svoja medvojna in povojna leta, ko se je morala že v zgodnjih najstniških letih ločiti od staršev in sama poskrbeti zase.

Staša je že na začetku druge svetovne vojne z mamo in bratom Aljošo preko Istanbula prebegnila na varno v Jeruzalem, kjer so nato nekaj časa živeli. Kasneje so preko Kaira in Cape Towna prebegnili v New York, kjer jih je pričakal Boris Furlan. V New Yorku so nato živeli med leti 1941 in 1944, pri čemer se je oče že pred tem preselil v London. Nato so se leta 1944 vrnili v Jugoslavijo, pri čemer Staša najprej v Dalmacijo, preko Londona in Barija, nato pa naslednjega leta še v Ljubljano, in nazaj v Trst. Furlan je bil v teh letih dejaven v jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Furlanova potem leta 1945 s pomočjo britanskih častnikov iz Trsta prebegne v Rim, od tam pa v New York. Po drugi svetovni vojni je doštudirala na uglednem Barnard College, delu Univerze Columbia v New Yorku.

Boris Furlan, eden izmed utemeljiteljev pravoznanstva in filozofije prava na Slovenskem in nekdanji dekan ljubljanske pravne fakultete, predvsem pa pokončen človek, se je skozi življenje težko prebijal. V kolektivni zavesti slovenskega naroda ostaja kruta epizoda, ki jo je v noveli »Joycev učenec« literarno popisal Drago Jančar, ko je obolelega Furlana množica v Radovljici s samokolnico odpeljala proti Savi in ga v njej želela utopiti, a ga je nato v zadnjem trenutku rešila njegova druga žena Vera in skrivnostna črna limuzina (str. 337).

Furlana je še pred drugo svetovno vojno, v odsotnosti, na smrt obsodil tudi italijanski fašistični režim. Znano je, da so mu po drugi svetovni vojni skupaj s štirinajstimi drugimi, vključno z Ljubom in Franjem Sircem, sodili na t.i. Nagodetovem procesu pred kengurujskim sodiščem in ga obsodili na smrtno kazen, ki so jo kasneje spremenili v zaporno kazen. Furlan je več let preživel v samici, zaradi česar so mu je poslabšalo zdravstveno stanje, in je bolehal tudi po izpustitvi iz zapora. Tudi po izpustitvi iz zapora je še vedno živel nesvobodno, saj je OZNA nadzirala vsak njegov korak, ni smel zapustiti Ljubljane, odrečene pa so mu bile tudi vse državljanske pravice. Po demokratizaciji in osvoboditvi Slovenije, so bile sodbe takšnega kengurujskega sodišča razveljavljene, saj niso imele prav nič s pravom in še manj z minimalnimi standardi poštenega sojenja.

Čeprav je pisateljica po koncu druge svetovne vojne z očetom ohranjala stik preko pisne korespondence, ki jo je prestregala jugoslovanska obveščevalna služba, se bralec ne more izogniti občutku, da čuti slabo vest zaradi tega, ker ni mogla pomagati svoji družini iz skoraj nemogoče situacije. Takšni občutki so človeško razumljivi, vendar niso na mestu, saj je takrat storila vse, kar je bilo mogoče, še posebej spričo krutosti takratne totalitarne oblasti, ki ni trpela nobenega drugačnega pogleda na javno življenje. Stasha Furlan in njen mož Don Seaton sta si v petdesetih letih večkrat prizadevala, da bi slovenske komunistične oblasti Borisa Furlana izpustile na prostost, a so bile vse njune prošnje, kljub posredovanju tujih diplomatov neuslišane, saj so mu bile tudi po prihodu na prostost odvzete vse državljanske pravice. Boris Furlan je v enem izmed pisem Stashi in njenemu možu zapisal: »Ne prenašam množic. V vsakem tujcu vidim morilca …« (str. 336).

Takratna totalitarna oblast je dobro vedela, da tako izobraženega in intelektualno pokončnega posameznika kot je bil Boris Furlan, ne sme spustiti na prostost ter mora nadzirati tudi preostale člane njegove družine. Oblast se je brezsramno in arbitrarno vpletala v najmanjše podrobnosti zasebnega življenja posameznikov, ki jim je tako ali tako že predhodno uničila upanje na človeka vredno življenje. Tega se je Furlanova zavedala že v mladostnih letih. Ko je po prihodu v New York dobila priložnost, da študira na Barnard Collegu, je še preveč dobro čutila, da ne študira samo zase, ampak tudi za svojo družino in svojega očeta, ki je trpel v samici (str. 260), in za ostale člane svoje družine, ki so bili prisiljeni ostati v totalitarni državi. Iz celotnega besedila avtoričinih spominov tako izžareva njeno neizmerno občudovanje in ljubezen do svojega očeta.

Zrna zla so v Furlanovi družini bogato sejala tako v medvojnih kot povojnih letih. Uničila so mnogotera življenja, zagotovo tudi skrajšala življenje avtoričinih staršev. Njena mama je umrla že kmalu po vojni, Boris Furlan pa je umrl 10. junija 1957 po dolgoletnih težavah s srcem. Stasha Furlan se seveda njegove pogreba ni mogla udeležiti, pri čemer je v spominih zapisala, da je njen oče končno ubežal svojih mučiteljem (str. 353.). Kasneje sta dokaj hitro umrla tudi njena brata. Kljub žalostni usodi družine Furlan, pa zrna zla niso povsod naletela na plodna tla. Nekaj let po očetovi smrti se je Stashi Furlan rodila hči, kateri so materini spomini tudi posvečeni. Delo Stashe Furlan Seaton zagotovo dokazuje, da se v vsakem vulkanu zla, najde tudi kaj dobrega. Slednje pa je zagotovo dobra popotnica za vsakogar. Bogati opus in trnova življenjska pot Borisa Furlana ter njegov prispevek k preživetju slovenskega naroda in nastanku slovenske države zagotavljajo, da spomin nanj nikoli ne bo zbledel. Spominjali se ga bomo kot enega izmed najbolj pokončnih stebrov slovenske pravne zgodovine in slovenskega naroda. Življenjska zgodba družine Furlan pa tudi služi kot opozorilo pred vse pogostejšimi znaki vračanja abotnih in arbitrarnih praks totalitarnih režimov v vsakodnevno življenje v slovenskem javnem prostoru.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013