V bitko za predsedniški položaj se je Van der Bellen formalno podal kot neodvisen, nestrankarski kandidat, ki so ga politično podprli avstrijski Zeleni. V predvolilnem boju je po oceni poznavalcev deloval bolj taktično kot v preteklosti. Dobrohotno bi lahko rekli, da se je pozno odločil, da se bo naučil, kako potekajo politični posli, je o njem zapisala avstrijska tiskovna agencije APA.
Volitve so na koncu odločili glasovi po pošti. Van der Bellen je po dramatičnem štetju glasov v drugem krogu prejel 50,3 odstotka glasov, njegov svobodnjaški tekmec Hofer pa 49,7 odstotka. Volilna udeležba je bila 72,7-odstotna.
V prvem krogu predsedniških volitev je Van der Bellen z 21,34 odstotka glasov podpore pristal na drugem mestu. Hofer je nepričakovano dobil kar dobrih 35 odstotkov glasov podpore.
Van der Bellen se je rodil 8. januarja 1944 na Dunaju kot otrok beguncev, očetu Alexandru ruskih korenin z aristokratsko in podjetniško zgodovino ter materi Almi z estonskimi koreninami.
Predniki Alexandra Van der Bellena po očetovi strani so se v 18. stoletju, v času Petra Velikega, izselili iz Nizozemske v Rusijo, od tam je družina po ruski revoluciji pred boljševiki pobegnila v Estonijo. Ko je Estonija med drugo svetovno vojno postala del tedanje Sovjetske zveze, je Alexandrovemu istoimenskemu očetu uspelo, da se je s svojo bodočo soprogo Almo Siebold preselil v nemški rajh.
Iz nemškega taborišča za begunce sta kasneje odšla na Dunaj, kjer se jima je leta 1944 rodil sin Alexander. Ko se je po koncu druge svetovne vojne Dunaju približevala Rdeča armada, je družina pobegnila na Tirolsko, kjer je Van der Bellen tudi odraščal, navaja spletna enciklopedija Wikipedia.
Alexander Van der Bellen je leta 1970 v tirolski prestolnici Innsbruck doktoriral iz ekonomskih znanosti. Med letoma 1976 in 1999 je bil izredni profesor na univerzah v Innsbrucku oziroma Dunaju. Ko je leta 1999 postal vodja poslanske skupine avstrijskih Zelenih,pa je zamrznil svojo profesuro in tako je ostalo do leta 2009, ko se je upokojil.
Svobodomiseln Van der Bellen je bil politično sprva socialist, a ni prišlo do trajne naklonjenosti. Kasneje ga je ustanovni član avstrijskih Zelenih Peter Pilz zvabil v stranko. Kot se je izkazalo, s takrat neslutenimi posledicami. Kot poslanec avstrijskih Zelenih je Van der Bellen v parlament prvič prišel leta 1994 in tam ostal vse do leta 2012. Leta 2004 je prejel veliko zlato odlikovanje z zvezdo za zasluge za republiko Avstrijo. Je tudi podpredsednik nadstrankarske Avstrijske združbe za zunanjo politiko in Združene narode.
Van der Bellen je bil na čelu avstrijskih Zelenih med letoma 1997 in 2008 ter se ponaša z rekordom, da je bil predsednik avstrijskih Zelenih z najdaljšim mandatom v zgodovini stranke. Potem ko je stranka na parlamentarnih volitvah leta 2008 dosegla nižji rezultat (10,11 odstotka) kot na volitvah 2006, ko je dosegla do takrat rekordno podporo 11,05 odstotka, je odstopil s čela stranke in vodstvo predal Evi Glawischnig-Piesczek.
Bivši prvi mož avstrijskih Zelenih je od decembra lani poročen z dolgoletno prijateljico ter strankarsko kolegico Doris Schmidauer. Pred tem je bil več kot pet desetletij poročen z Brigitte Van der Bellen, s katero ima dva sina.
"Če dva moška ali ženski vztrajata, da bosta naredila enako napako kot heteroseksualci, morata imeti možnost, da jo storita," je eden od njegovih citatov v stilu Oscarja Wilda, nanaša pa se na istospolne partnerske zveze.
