Slovenci so na različne konce sveta odhajali v različnih časovnih obdobjih, pogosto v večjih valovih. Nekaj pred prvo svetovno vojno, drugi po njenem koncu, tretji po drugi svetovni vojni in v času totalitarnega sistema, ter zadnji v današnjem času. Domovino so v različnih časovnih obdobjih zapuščali iz različnih razlogov. Večinoma jih lahko razdelimo na razloge ekonomske, politične, poklicne, družinske in druge narave. Skoraj vsaka slovenska družina ima zgodbo o odhodu enega ali več družinskih članov v drugo evropsko državo ali na drugo celino v upanju na boljše življenje. Pred in po prvi svetovni vojni so odhajali v tujino predvsem zaradi ekonomskih razlogov, medtem ko so v času komunističnega sistema večinoma kot begunci bežali zaradi političnega preganjanja in sistematičnega kršenja človekovih pravic. V sedemdesetih letih so posamezniki odhajali tudi kot ekonomski migranti. V zadnjih letih posamezniki odhajajo predvsem zaradi poklicnih vzrokov, v prihodnje pa ni izključevati odhodov zaradi pohabljene demokracije in pravne države v slovenski družbi.
Večina med njimi nimajo kakšnega posebnega stika z matično državo, še posebej tisti, ki v domovini nimajo več sorodnikov. Poistovetili so se z novim okoljem v katerem so si ustvarili družine in delovno življenje. Neredki izmed njih bi še naprej radi obdržali stike z matično državo. Veliko jih deluje v slovenskih kulturnih društvih in organizacijah, tako da nekako ohranjajo stike z domovino, četudi govorijo slabše ali sploh ne slovensko. A slednje ni prav lahko, saj je sredstev za poučevanje slovenskega jezika malo. Odgovornost za odtujenost večinskega dela slovenske diaspore lahko primarno pripišemo tudi ravnodušnosti in pasivnem odnosu slovenske države. Takšen odnos zagotovo ni naključen. Je posledica sistematične in skrbno načrtovane politike določenih interesnih skupin v slovenskih državi napram slovenski diaspori. Politika, ki je bila skrbno prenesena v vrsto področnih zakonov in podzakonskih aktov. Diametralno nasprotje nam kažejo izkušnje iz sorodnih držav, kot sta Hrvaška ali Italija.
Če je verjeti nekaterim podatkom, nekaj deset tisoč slovenskih državljanov stalno živi v tujini. Čeprav se ta številka nanaša le na slovenske državljane, je kar veliko nižja od nekaterih ocen, da v tujini živi skoraj pol milijonov slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. Verjetno bi bilo potrebno opraviti neko poglobljeno analizo teh številk, saj se poraja občutek, da bi država vendarle morala izoblikovati in uresničevati bolj aktivno politiko približevanja in vključevanja Slovencev po svetu v kulturno, gospodarsko, znanstveno, izobraževalno, kulturno in politično ter verjetno še kakšno področje.
Zakon o državljanstvu sicer v prvem odstavku 12. člena določa, da »pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije slovenskega izseljenca in njegovega potomca do četrtega kolena v ravni črti, če dejansko živi v Republiki Sloveniji vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ….« Bolj natančno podlago določa Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Uredba v 2. odstavku 3. člena določa, da je »izredna naturalizacija iz nacionalnih razlogov je mogoča, če prosilec iz prejšnjega odstavka izkazuje večletno osebno aktivno vez z Republiko Slovenijo in vsaj petletno aktivno delovanje v slovenskih društvih v tujini ali v drugih slovenskih izseljenskih, zdomskih ali manjšinskih organizacijah«. Čemu je potrebna presoja obstoja aktivne veze ni jasno podano, saj se po naravi stvari razume, da mora biti v interesu države, da slovenski izseljenci in njihovi potomci pridobijo slovensko državljanstvo? Številni izseljenci veliko bolj intenzivno delujejo za svojo domovino kot mnogokateri posamezniki, ki živijo doma.
Odnos med matično državo in diasporo ni enosmerna pot, saj bi idealno morala slovenska država skrbno negovati vezi s slovensko skupnostjo po celem svetu. Slovenska država in diaspora nista dve ločeni skupnosti, ampak tvorita eno samo, ki bi si morala medsebojno pomagati. Tega naj bi se zavedala tudi Vlada RS, ki je v »Strategiji odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja« z 12.6.2008 zapisala o »skupnem slovenskem kulturnem prostoru«. Podobno določa prvi odstavek 5. člena Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki sporoča, da so »Slovenci v zamejstvu in po svetu enakovreden del enotnega slovenskega naroda«. A kaj, ko v praksi od tega ni skoraj nič uresničenega in zgornje besede ostajajo le mrtve deklaratorne točke.
Številni Slovenci niso odšli iz domovine po lastni volji, ampak so jo bili prisiljeni zapustiti v strahu za svoje življenje in ostale temeljne pravice. Slovenska država bi se zato morala zavedati, kako zelo veliko dolgujejo tem ljudem, ki so navkljub sistematičnem in vsesplošnem političnem pregonu slovenski državi pomagali, da se je osamosvojila in postala vsaj formalno demokratična. Vse prepogosto se pozablja, da je bil idejni pobudnik za slovensko državo prav politični begunec, Jože Pučnik, ki se je moral pred totalitarnim komunističnim terorjem zateči drugam, od koder se je nato kljub krhkemu zdravju vrnil, da bi dosanjal samostojno Slovenijo.
Odnos med slovensko državo in njeno diasporo je zato dvosmerna pot, ki se nikoli ne konča. Slovenska država bi se morala istočasno prizadevati, da postane privlačnejša za slovenske izseljence in potomce, kar v trenutnem slabem gospodarskem, socialnem in političnem stanju zagotovo ni. Ni skrivnost, da si posamezne interesne skupine že več desetletij prizadevajo, da se vezi med slovensko državo in njeno diasporo zmanjšajo oziroma celo pretrgajo. Tudi zato lahko slovenski državljani s stalnim prebivališčem v tujini šele od začetka leta 2007 uresničujejo volilno pravico (glej Zakon o evidenci volilne pravice (ZEVP-1)), kot tudi težave glede spornega besedila novega 3. odstavka 4. člena Zakona o evidenci volilne pravice (ZEVP-2).
V vsakodnevnem življenju navidezne slovenske pravne države ni naključij, saj je vse dobro premišljena strategija. Stari spori se preko vplivnih interesnih koalicij prenašajo v sedanjost in prihodnost. Prišel je čas, ko mora slovenska država popolnoma na novo sistemsko, postopkovno in institucionalno spremeniti odnos do Slovencev, ki živijo po svetu. Slovenska država mora končno dokazati, da izpolnjuje pogoje »aktivne vezi« s slovensko diasporo v tujini. Potrebne so tektonske spremembe ustavnega reda, da se vezi med državo in njeno diasporo vzdržuje in okrepi. Potrebno je začeti razmišljati o spremembi ustave s ciljem zagotovitve stalnega mandata za Slovence po svetu. Le-ti si zaslužijo najmanj toliko. Tišina še nikoli ni bila tako glasna. Slovenija se ne konča na njenih teritorialnih mejah.
