Najpogostejše težave v pravnem redu pri spoštovanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) nastopajo zaradi sojenja v nerazumnem roku, neučinkovitih preiskav glede mučenja in smrti posameznikov, nezakonitega ali predolgega zadržanja ter ne-izvrševanja domačih sodnih odločb in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Največje težave pri izvrševanju sodb ESČP imajo predvsem v devetih državah, ki so: Bolgarija, Grčija, Italija, Moldova, Poljska, Romunija, Ruska federacija, Turčija in Ukrajina. Vsem navedenim državam je skupno, da so zadržane oziroma nasprotujejo izvrševanju sodb ESČP.
Prejšnji teden je Odbor parlamentarne skupščine Sveta Evrope objavil statistično poročilo, ki pokaže na problematično situacijo v posameznih državah (COE Committee on Legal Affairs and Human Rights, AS/Jur/Inf (2011) 05 rev, 15 April 2011). Iz podatkov je razvidno, da je 31. decembra 2010 na obravnavo čakalo 40.300 zadev samo iz Ruske federacije, 15.200 iz Turčije, 11.950 iz Romunije, 10.450 iz Ukrajine in 10.200 iz Italije. Na desetem mestu neugledne lestvice je Republika Slovenija s 3.450 čakajočimi pritožbami. Vseh pritožb, ki čakajo na obravnavo je bilo konec lanskega leta 139,650 (AS/Jur/Inf (2011) 05 rev, stran 7). Naša država pa žal vodi na lestvici vloženih pritožb na število prebivalcev (število pritožb na 10.000 prebivalcev je bilo: leta 2010 4.07, leta 2009 2.91 in leta 2008 6.68, (AS/Jur/Inf (2011) 05 rev, str. 8-9)).
Zanimiv je vpogled v statistiko Odbora ministrov Sveta Evropa, ki nadzoruje izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, predvsem glede na države, ki so imele najvišje število neizvršenih sodb 1. aprila letošnjega leta. Prvo mesto zaseda Italija, kjer na izvršitev čaka kar 2.482 sodb Evropske sodišča za človekove pravice zoper Italijo. Sledita Rusija z 1.570 in Turčija s 946 neizvršenimi sodbami. Sledijo Poljska, Ukrajina, Romunija, Grčija in Bolgarija z več kot sto neizvršenimi sodbami. Po statistični lestvici tem državam na devetem mestu sledi Republika Slovenija s 219 neizvršenimi zadevami, ki čakajo na obravnavo pred Odborom ministrov Sveta Evrope, pri čemer je 212 tako imenovanih 'klonskih' zadev. Parlamentarna skupščina pa Slovenije ni vključila med skupino devetih državah s sistemskimi težavami pri uresničevanju EKČP. Statistika ne razkrije vseh plati teh podatkov, vendar vsaj delno podaja odgovor na stanje pravosodja v posameznih pravnih redih.
Statistični podatki črno na belem prikazujejo poglavitne težave pri delovanju ESČP, ki se pojavljajo na začetku pri vložitvi pritožb in ob zaključku postopka, ko morajo države članice izvršiti sodbe v domačem pravnem redu. Pri sodnem zaostanku 136 tisoč zadev se posamezniki na vseh koncih evropskega kontinenta lahko sprašujejo ali je ESČP še vedno sposobno v razumnem roku odločati o pritožbah, ki jih vložijo posamezniki? ESČP si seveda prizadeva, da zadeve rešuje skladno s 1. odstavkom 6. člena EKČP, vendar je jasno, da sodišče potrebuje večje število usposobljenih strokovnjakov in večja finančna sredstva, da bo lahko učinkovito opravljalo svoje naloge. ESČP še vedno uživa položaj vrhovnega varuha človekovih pravic, vendar lahko takšen status zaradi velikanskega pripada zadev, kaj hitro izgubi.
V vsaki državi se pojavlja drugačen sistematičen ozirom strukturni problem, ki izhaja iz večinskega števila sodb ESČP. Med takšne pomanjkljivosti prištevamo strukturne težave, ki lahko sprožijo veliko število podobnih pritožb na ESČP. Italija ima težave z nerazumno dolgimi postopki, Turčija z omejevanjem svobode izražanja, nezakonitimi pridržanji, nepoštenimi kazenskimi postopki; Moldova, Rusija in Ukrajina ne izvršujejo domačih sodb in sodb ESČP, njihovi policijski organi so bili večkrat spoznani za odgovorne za mučenje, ponižujoče in nečloveško ravnanje, podobne težave so pridržanje, sodni postopki so dolgotrajni; Poljska ima težave zaradi nerazumnih dolgih sodnih postopkov in odrejanja nezakonitih priporov; Romunija trpi zaradi zapletov pri denacionalizaciji družbenega premoženja, ne-izvrševanju domačih sodb ter dolgotrajnih postopkov; Grčija zaradi dolgotrajnih postopkov in čezmerne uporabe sile ter mučenja državnih organov in s tem povezanih neučinkovitih preiskav.
Še bolj pomembno je, da država potem, ko se postopek pred ESČP zaključi, sodbo izvrši v domačem pravnem redu. Brez izvrševanja sodb v domačih pravnih redih, samo varstvo pred ESČP ne bi imelo smisla. Če države ne izvršujejo sodb ESČP je v nevarnosti celotni sistem varstva EKČP in Sveta Evrope. Odbor ministrov žal lahko poda le priporočila, kako naj država izboljša domači pravni red, da bo lahko uresničevala sodbe strasbourškega sodišča.
Šibko uresničevanje sodb ESČP ne pripomore k učinkovitem uresničevanju načel pravne države in vladavine prava v državah, ki bi potrebovale nekakšno zunanjo pomoč oziroma usmerjanje. Ni dovolj le, da država izvrši sodbo ESČP ter pritožnikom zagotovi pravično zadoščenje. Države si morajo prizadevati, da posamezno področje sistematično uredijo v korist vseh državljanov. Ko bodo posamezna področja v državah vsaj delno uredili, se bo posredno zmanjšalo tudi število podobnih pritožb na ESČP, kar bo olajšalo tudi delovanje ESČP, ki se bo lahko osredotočilo na druge pereče zadeve.
Evropski sistem za varstvo človekovih pravic je res najuspešnejši svetovni sistem za varstvo človekovih pravic. Prihodnje desetletje bo pokazalo ali se bo sistem EKČP učinkovito odzval na naraščajoče število pritožb in ne-uresničevanje sodb s strani posameznih držav. Ne nazadnje, ne pretiravamo, če zapišemo, da gre za preživetje evropskega sistema varstva človekovih pravic kot ga poznamo danes.
