Vprašanje (ne)obstoja palestinske državnosti se že nekaj desetletij vleče kot jara kača. Za razumevanje zadnjih dogodkov se je potrebno ozreti nazaj v konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je britanska vojska prenehala upravljati Palestino. Konec novembra 1947 je namreč generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo številka 181 o prihodnosti Palestine, ki je predlagala njeno delitev na dve državi, judovsko in arabsko, tako, da bi sidelili suverenost nad mestom Jeruzalem.Tej resoluciji je nato sledila vojna za vojno med judovsko državo in njenimi arabskimi sosedi.
Konec osemdesetih letih, natančneje 15. novembra 1988, je palestinska osvobodilna fronta v Alžirju razglasila neodvisnost Palestine. Generalna skupščina OZN je nato večinsko priznala nastanek palestinske države, pri čemer sta se vzdržali le Izrael in Združene države. Palestinska oblast ima sicer že od 22. novembra 1974 status opazovalke pri Združenih narodih kot nedržavni subjekt. Še več, več kot 120 držav je do dandanes tudi že priznalo Palestino kot polnopravni subjekt mednarodnega prava. Tudi nekatere mednarodne organizacije potrjujejo, da so palestinske oblasti sposobne upravljati svoje ozemlje. Zakaj potem palestinska država še ni splošno priznana kot polnopravni subjekt mednarodnega prava, saj jo vendarle priznava skoraj dve tretjini držav v mednarodni skupnosti?
Najprej se moramo vprašati ali Palestina izpolnjuje pogoje iz Montevidejske konvencije o pravicah in dolžnostih držav, ki določa, da morajo biti za nastanek države v mednarodnem pravu kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Vsakokratna entiteta, ki želi postati država v mednarodnem pravu, mora imeti stalno prebivalstvo, določeno ozemlje, učinkovito oblast ter poslovno sposobnost, da vstopa odnose z drugimi državami. Če ni izpolnjen katerikoli od omenjenih kriterijev, nastanek države ni možen.
Če sprejmemo formalistično razumevanje kriterijev za nastanek države, Palestina izpolnjuje pogoj stalnega prebivalstva in morda pogojno, določenega ozemlja, vendar nima učinkovitega nadzora nad ozemljem, ter poslovne sposobnosti, da vstopa v odnose z drugimi državami. Palestina torej ne izpolnjuje tradicionalnih pogojev za nastanek države v mednarodnem pravu. Vendar se mnenja strokovnjakov delijo o vprašanju ali mednarodno običajno pravo vselej zahteva striktno izpolnjevanje pogoja izvajanja učinkovite oblasti na ozemlju. Navsezadnje tudi država Izrael na začetku svojega obstoja ni izpolnjevala vseh pogojev za nastanek države v mednarodnem pravu, vendar je takrat vsaj izvrševala suverenost nad svojim ozemljem. Vprašanje torej je, ali v mednarodnem pravu lahko nastane neodvisna entiteta, četudi ne izvršuje suverenosti nad svojim ozemljem ? Palestina pa tudi ne izpolnjuje pogoja poslovne sposobnosti, saj mirovni sporazum iz Osla omejuje njeno mednarodno poslovno sposobnost.
Mednarodno pravo Palestini sicer že priznava določene pravice in obveznosti. Meddržavno sodišče v Haagu je tako, denimo, v zadevi posvetovalnega mnenja glede zakonitosti zidu dovolilo Palestini, da je vložila pisne vloge in jih tudi javno predstavila. Nekateri pravni teoretiki zato zagovarjajo stališče, da je Palestina in statu nascendi, država v nastajanju.
Nastanek palestinske države v mednarodnem pravu lahko zagovarjamo samo, če uporabimo široko teleološko, zgodovinsko in praktično razlago, ter če uveljavljamo, da v mednarodnem običajnem pravu počasi nastaja pravilo, da imajo ljudstva pravica do samoodločbe v primeru sistematičnih kršitev človekovih pravic. V zadnjem primeru bi se palestinsko ljudstvo lahko sklicevalo na kršitve človekovih pravic zato, da bi utemeljijo nastanek palestinske države.
Prošnja za priznanje palestinske države v Združenih narodih uživa večinsko podporo. Za uspešno glasovanje mora palestinsko prošnjo podpreti dvotretinjska večina držav tako v generalni skupščine kot tudi v varnostnem svetu Združenih narodov. Ni dvoma, da bo Generalna skupščina v naslednjih tednih zato zagotovo podprla palestinsko prošnjo za priznanje, bolj vprašljiv pa je izid glasovanja v varnostnem svetu.
Kljub pričakovanemu priznanju Palestine v generalni skupščini Združenih narodov, Palestina kot država še ne bo nastala, saj ne izvršuje nikakršne suverenosti nad svojim ozemljem. Akt priznanja v mednarodnem pravu ne more izničiti pomanjkanja suverenosti nad lastnim ozemljem. V mednarodnem pravu velja pravilo, da države priznajo novo državo šele potem, ko izvršuje učinkovito oblast. Kaj lahko palestinsko ljudstvo pridobi s priznanjem palestinske države v Generalni skupščini ?Ali se bodo lahko Palestinci spet svobodno gibali po palestinskem ozemlju ali bodo še naprej pod nadzorom izraelske vojske?
Zato moramo zaključiti, da država Palestina še ne obstaja v mednarodnem pravu. Še več, pomembno je, ali bo Izrael sploh kdaj Palestini dovolil, da bo samostojno in neodvisno izvrševala suverenost nad, denimo, svojim zračnim prostorom ? Ali pa denimo, si res lahko predstavljamo, da bo Palestina kdaj suverena pri izvrševanju svoje obrambne politike ? Kaj takega je utopično pričakovati, tudi zaradi dejstva, da glavno palestinsko politično stranko podpira država, katere predstavniki so neštetokrat izjavili, da želijo uničiti judovsko državo. Če pa že kdaj pride do države Palestine, se bodo njene oblasti soočile s še bolj zapletenim vprašanjem: kako zagotavljati demokratično in pravno državo, kjer bodo Palestinci želeli živeti?
Zato lahko označimo palestinsko enostransko iskanje podpore v Združenih narodih le kot dejanje obupa zaradi dvoletnega zastoja v mirovnem procesu. Priznanje Palestine v Združenih narodih ne bo prineslo nobene dodane vrednosti v bližnjevzhodnem mirovnem procesu. Namesto tega bi se morali predstavniki izraelskih in palestinskih oblasti ponovno sestati za pogajalsko mizo in poskušati najti soglasje za nastanek palestinske države. Brez soglasja Izraela tudi palestinska država ne more nastati. Pot do nastanka palestinske države zato ostaja še naprej trnova.
