Izjava o krivdi je samostojna in neposredna ali pa je sestavni del sporazuma o priznanju krivde (450.a do 450.č člen ZKP) kot novega poenostavljenega postopka na koncu zakona. V prvem primeru obdolženi krivdo po obtožbi priznava (285.c člen ZKP) ali jo zanika (285.d člen ZKP), v drugem jo lahko zgolj prizna, saj v nasprotnem do navedenega sporazuma sploh ne more priti. Ko je krivda priznana, sledita po preverjeni izjaviteljevi zavesti in volji ter informativni zanesljivosti priznanja (točke 1-3 prvega odstavka 285.c člena ZKP) oziroma pravni veljavnosti sklenjenega sporazuma (točka 1 drugega odstavka 450.č člena ZKP) narok za izrek kazenske sankcije in sodba, ki bi sicer sledila praviloma dolgotrajni glavni obravnavi. Da je tako kazenski postopek institucionalno pomembno skrajšan in dinamično pospešen, verjetno ni treba posebej poudarjati, manj jasno pa je, s kakšnim priznanjem imamo glede na ureditev pred spremembo zakona pravzaprav opraviti.
Iščemo torej procesnopravni okvir priznanja krivde, ki po učinkih, ko je glavna obravnava kot najpomembnejše procesno dejanje kazenskega postopka dejansko odpravljena, dosedanje priznanje, uokvirjeno v obdolženčevem zagovoru, ki je kvečjemu vplivalo na izbiro in odmero kazenske sankcije, opazno prekaša. Priznanje krivde je zanimivo še v razmerju z drugimi dokazi, ki jih praviloma ni na pretek, ki vsebinsko niso vedno izdatni in tudi ne enoznačni ter zaradi prileganja zakonskemu opisu posameznega kaznivega dejanja, ko se po primerjavi med nedoločeno vsebino priznanja na eni strani in pomensko zahtevnim zakonskim besedilom na drugi sprašujemo, kaj je s takim priznanjem dejansko zajeto.
Priznanje kot ocena
Priznanje in njegovo nasprotje zanikanje nista pojma sama po sebi, temveč sta oceni predhodnega ravnanja, najpogosteje ustne izjave, po kateri v kazenskem postopku sklepamo, da se prilega ali da pritrjuje navedbam v obtožbi, s katero je določenemu posamezniku očitano kaznivo dejanje, oziroma v primeru zanikanja, da tem navedbam kakorkoli nasprotuje. Za priznanje in zanikanje tako potrebujemo nekoga, ki bo v katerikoli izmed smeri ravnal, in nekoga, ki bo tako ravnanje ocenil.
Če nekdo molči, v zgornjem bistvu ne ravna in tako tudi molk ne more biti predmet ocene drugega. Izjavo kot priznanje ali zanikanje na koncu vedno ocenjuje sodišče, izjavitelj je običajno obdolženi. Običajno zato, ker pojavno ni mogoče izključiti primerov, ko bi nekdo drug, denimo priča ali celo izvedenec, storitev kaznivega dejanja priznal, čeprav mu to z obtožbo ni bilo očitano. Vendar to so malo verjetne izjeme, ki ne odpravljajo pravila, po katerem je za oceno, ali gre pri posamezni izjavi za priznanje ali zanikanje, odločujoča povezava z obtožbo, ki postavlja ločnico med izjavitelji, ki nekaj lahko priznajo, in izjavitelji, ki tega, vsaj z učinki v konkretnem kazenskem postopku, ne morejo storiti. Nasprotno je stvar jasnejša, ko obdolženi v izjavi storitev kaznivega dejanja zanika, priča ali izvedenec pa to izjavo s svojo izjavo potrdi in se tako tudi na razlike v njihovih procesnih položajih ni treba posebej ozirati.
Priznanje in glavna obravnava na splošno
Z identifikacijo izjav, ki jih je mogoče oceniti kot priznanje ali zanikanje storitve kaznivega dejanja, in z izločitvijo oseb, ki lahko v kazenskem postopku zaradi povezave z obtožbo s svojimi izjavami storitev kaznivega dejanja priznajo ali na drugi strani zanikajo, se postavlja vprašanje, kaj naj ocenjevalec, torej sodišče, s tako izjavo stori.
V primeru zanikanja racionalno ni videti druge možnosti kot soočenje izjave z drugimi dokazi, ki so lahko v vsoti taki, da je mogoče posameznika na njihovi podlagi kljub zanikanju obsoditi, ali taki, da ob zanikanju posameznikove obsodbe ne omogočajo. Najpripravnejše "prizorišče" za soočenje izjave z dokazi je zaradi zahtev, ki jih mora izpolnjevati (ustnost, neposrednost, zgoščenost itd.), glavna obravnava kot osrednje procesno dejanje in formalno gledano nujni pogoj za izrek kakršnekoli sodbe, ki v tem smislu ni nič drugega kot oznanjeni rezultat soočenja. Vsa druga procesna dejanja so glede na njihov namen, obseg in domet preprosto nezadostna.
Drugače je v primeru priznanja, ko soočenje z drugimi dokazi, zlasti če za izhodišče vzamemo kazenski postopek kot spor dveh strank, ni videti posebej smiselno, če pa že, po obsegu in intenziteti (naboju) bržkone ne more biti enako kot tedaj, ko obdolženec storitev kaznivega dejanja in krivdo zanika. Nasprotno se takrat lahko glavna obravnava izkaže za formalnost brez vsebine, ki jo pri takem procesnem dejanju običajno pričakujemo.
Gre seveda za domnevo, kajti po drugi strani ni mogoče izključiti niti primerov, ko bo treba priznanje dodatno preverjati ter biti pripravljen na večjo procesno dinamiko kot tedaj, ko bo mogoče priznanje in dokaze razmeroma hitro povezati.
Kako torej ločiti med navedenimi primeri? Le tako, da že pred glavno obravnavo presojamo vsebino pridobljenega priznanja, ki je, ne pozabimo, enkrat že ocenjena izjava, in v presojo vključimo? vsebine zbranih dokazov, ki po številu od primera do primera praviloma variirajo. Vsakršna druga pot predpostavlja predhodno predpisovanje dokazne veljave oziroma teže priznanja in ostalih dokazov ter vodi v različne "računske operacije", značilne za obdobje vzpona inkvizitornega tipa kazenskega postopka, ko je o dejstvih v resnici odločal zakonodajalec, in ne sodišča. Edina past, s katero je treba pri presoji vsebine priznanja in zbranih dokazov pred glavno obravnavo računati, je morebitno prejudiciranje izida zadeve, ki je psihološko verjetnejše, ko sta kaznivo dejanje in krivda priznana, kar je treba le še povezati z drugimi dokazi, kot tedaj, ko sta zanikana in ko je pravzaprav vse odvisno od vsebine dokazov, ki, kot rečeno, ni vedno enoznačna.
Nadaljevanje članka > Aleksander Karakaš: Okviri in narava priznanj(a) krivde v veljavnem Zakonu o kazenskem postopku, Pravna praksa, 2016, št. 03-04
