Načelo iskanja materialne resnice je eno najpomembnejših načel kazenskega postopka, iz katerega izhaja tudi tako imenovana instrukcijska ali inkvizicijska maksima, po kateri je sodišče upravičeno in dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 17. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).
Sodišče pri ugotavljanju materialne resnice ni vezano na neka posebna dokazna pravila (prvi odstavek 18. člena ZKP), ne sme pa opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (drugi odstavek istega člena).
Če se sodba opira na tak dokaz, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je treba sodbo razveljaviti. Načelna prepoved iz drugega odstavka 18. člena ZKP pomeni namreč konkretizacijo pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije). Za obstoj bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni pomembno, ali je dokaz vplival na odločitev oziroma ali bi bila tudi brez tega dokaza izrečena sodba, kot je bila izrečena. Ključno je to, da se sodba na tak dokaz opira (izjema je dokaz v korist obdolženca - drugi odstavek 392. člena ZKP). Sodišče v primerih, ko je dokaz pridobljen s kršitvijo Ustave RS ali kršitvijo določb ZKP, pri katerih je v zakonu predpisana procesna sankcija, kršitev ne tehta in dokaz a limine izloči. Nekoliko drugače je z dokazi, pridobljenimi sicer s kršitvami procesnega zakona, za katere pa v ZKP ni predpisana sankcija. Te dokaze bi lahko razlagali v duhu temeljnih načel kazenskega postopka, zlasti načela iskanja materialne resnice in načela proste presoje dokazov.
V zvezi s kazenskim postopkom so najpogostejše kršitve naslednjih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin:
- enakost pred zakonom (14. člen Ustave),
- odreditev in trajanje pripora (20. člen Ustave),
- varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave),
- enako varstvo pravic (22. člen Ustave),
- javnost sojenja (24. člen Ustave),
- pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave),
- domneva nedolžnosti (27. člen Ustave),
- načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave),
- pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave),
- prepoved sojenja o isti stvari (31. člen Ustave),
- svoboda gibanja (32. člen Ustave),
- pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave),
- varstvo pravic zasebnosti in osebnih pravic (35. člen Ustave),
- nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave),
- varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave),
- varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave) in
- pravica do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen Ustave).
V določbah II. poglavja Ustave pa niso določene le človekove pravice in temeljne svoboščine, temveč v številnih določbah tudi postopek oziroma pogoji za omejitev teh pravic oziroma za poseg vanje. Na primer 37. člen Ustave dopušča poseg v svobodo komuniciranja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
- da je poseg določen v zakonu,
- da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče,
- da je določno omejen čas izvajanja posega in
- da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države (isto velja tudi za 36. člen Ustave, po katerem se za vstop v stanovanje proti volji stanovalca zahteva odločba sodišča ter navzočnost dveh prič, določen pa je tudi dokazni standard).
Dokazi, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati, so:
- tretji odstavek 148.a člena ZKP (zaslišanje osumljenca, ki ni bil poučen o svojih pravicah),
- četrti odstavek 154. člena ZKP (prikriti preiskovalni ukrepi),
- 219. člen ZKP (hišna preiskava, uporabljena brez pisne odredbe sodišča),
- enajsti odstavek 219.a člena ZKP (pregled elektronskih naprav brez odredbe sodišča),
- deseti odstavek 227. člena ZKP,
- tretji odstavek 228. člena ZKP (zaslišanje obdolženca),
- 237. člen ZKP (zaslišanje priče),
- 219. člen ZKP (hišna preiskava in drugo) in
- prvi odstavek 251. člena ZKP (nanaša se na izvedenca).
Večina dokazov, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, je bila hkrati pridobljena tudi s kršitvijo katere od ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Taki dokazi so nedovoljeni in jih je treba iz spisa nemudoma izločiti. Kdo jih izloči, je odvisno od faze postopka (83. člen, drugi odstavek 153. člena, četrti odstavek 276. člena, tretji odstavek 285.e člena, četrti odstavek 340. člena in peti odstavek 377. člena ZKP). Sodna odločba ne sme temeljiti na nedovoljenem dokazu oziroma je njena podlaga lahko samo pravno dopustno pridobljeno gradivo.
Če sodišče nedovoljenih dokazov ne izloči in se sodna odločba na take dokaze opre, sodišče s tem stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, katere posledica je razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče mora na to kršitev paziti po uradni dolžnosti, kar pomeni, da bo sodbo razveljavilo ne glede na to, ali bo kršitev v pritožbi uveljavljana (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Zakonodajalec je dal torej človekovim pravicam absolutno prednost pred učinkovitim pregonom kaznivih dejanj. Brez posebnega utemeljevanja je jasno, da bi bilo storilce kaznivih dejanj bistveno lažje in učinkoviteje preganjati in se s tem boriti proti kriminalu, če ne bi bilo ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku. Vendar pa bi bila cena za to previsoka. Ekskluzijsko pravilo, vsebovano v 18. členu ZKP, je brez izjem (ko se nanaša na obremenilne dokaze). Slovenska ustavnokazenska praksa torej priznava ekskluzijo dokazov kot temeljno pravico obdolženca, ki je kot privilegij zoper samoobtožbo bistvena za pošten postopek.
Vrhovno sodišče je vprašanje v zvezi s posegi v ustavne pravice pred začetkom kazenskega postopka, kakor tudi med postopkom, že večkrat presojalo in sprejelo odločitve, pomembne za sodno prakso. Tako glede tega ni več toliko odprtih vprašanj, kot jih je bilo še pred nekaj leti.
Ker pa se kriminaliteta oziroma povezanost storilcev določenega kriminalnega ravnanja širi, tudi zunaj države in onkraj meja držav članic Evropske unije, se je pojavilo novo procesno pravno vprašanje, kako ravnati z dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini, še zlasti s tistimi, ki so bili pridobljeni za potrebe tujega postopka (torej brez sodelovanja naše države). Zakonodaja v državi, ki je procesno dejanje opravila, je drugačna, drugačne so tudi določbe ustave, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. Vprašanje je, kako naj sodišče presoja dokaze, ki so bili pridobljeni v tuji državi. Če naj jih presoja, pa je vprašanje, po katerem pravu - ali naj bo to pravo države, ki je dokaz izvedla, ali pravo naše države. Pravo EU na to vprašanje ne daje odgovora oziroma tega ne ureja. Skupna pravila, ki bi v celoti reševala problematiko pridobljenih dokazov v eni državi, njihovo vrednotenje pa v drugi, še niso bila sprejeta (kljub želji po poenotenju tega vprašanja ne ureja ne sistem vzajemnega priznavanja tujih sodnih odločb in ne sistem pravne pomoči). Tako vsaka država članica EU v skladu s svojimi pravili presoja vprašanje njihove dopustnosti, pri čemer imajo države dokaj različno prakso.
Stališča Vrhovnega sodišča RS
Nekaj vprašanj, ki se nanašajo na prehajanje dokazov iz ene jurisdikcije v drugo, je Vrhovno sodišče že presojalo in pri tem zavzelo nekaj jasnih in doslednih stališč. V nadaljevanju bom predstavila stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v naslednjih sodnih odločbah.
- Sodba I Ips 75/2001 z dne 19. maja 2005
Obramba je uveljavljala procesno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče uporabilo zapisnik o zaslišanju obdolženca pred Državnim tožilstvom v Trstu, kar je v nasprotju z določbami ZKP in slovenske ustave. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo z obrazložitvijo:
"V konkretni kazenski zadevi je bil postopek izveden v skladu s procesnimi določbami veljavnimi v Republiki Italiji. Zaslišanje je bilo opravljeno pred državnim tožilcem v navzočnosti prevajalca in policijskega inšpektorja ter v navzočnosti zagovornikov. Kot nadalje izhaja iz zapisnikov o zaslišanju je državni tožilec, ki je opravljal preiskovalni dejanji oba obdolženca poučil o tem, česa sta osumljena, kateri dokazi ju bremenijo ter ju opozoril, da se nista dolžna zagovarjati (oziroma, da imata pravico ne odgovarjati). Š...] Glede na dana opozorila obema obdolžencema ter ob upoštevanju dejstva, da je zaslišanje potekalo v navzočnosti zagovornika in tolmača, takšno zaslišanje ne pomeni kršitve Ustave RS, kot to sicer neobrazloženo zatrjujejo zagovorniki v zahtevi."
- Sodba Kp 16/2007 z dne 30. maja 2008
Pritožnica je v pritožbi uveljavljala kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je nemška policija začela s prisluškovanjem telefonskim pogovorom, še preden je pridobila odredbo tožilstva za izvajanje tega tajnega ukrepa.
Nosilni razlog te odločbe je:
"Posamezna procesna dejanja (zaslišanje, ogled, izvedenstvo, hišna ali osebna preiskava), ki jih je opravil tuj organ so veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP. Sodna odločba se sme opirati na dokaze pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic."
Vrhovno sodišče je sicer najprej presojalo, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu z nemško zakonodajo (pri čemer je zavzelo stališče, da za presojo zakonitosti nemških procesnih dejanj posebna razlaga nemške zakonodaje ni potrebna, saj lahko to stori Vrhovno sodišče samo), poleg tega pa je dokaze presojalo še v luči ustavnih standardov in standardov Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
- Sodba XI Ips 44415/2010 z dne 22. junija 2010
Vrhovno sodišče je trditev iz zahtev zagovornikov, da so dokazi, ki jih pridobijo tuji varnostni organi, nedovoljeni, zaradi česar je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno. Podobno kot v prejšnji zadevi je poudarilo:
"Procesna dejanja, ki sicer niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, so veljavna, le če dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic."
Navedbe vložnikov, da je podana kršitev človekovih pravic v tem, ker naj bi srbski zakon, ki ureja kazenski postopek, v prvem odstavku 146. člena dopuščal, da se prisluhi (ukrep, ki je po vsebini podoben ukrepu po 150. členu ZKP) odrejajo že na podlagi razlogov za sum, je Vrhovno sodišče presojalo in jih zavrnilo z obrazložitvijo:
"Za odgovor na to vprašanje bi sodišče moralo razpolagati s podatkom o tem, kakšna je bila dokazna podlaga odločanja v trenutku odreditve ukrepov. Če bi se izkazalo, da je bila ta zadostna celo za ugotovitev, da so podani utemeljeni razlogi za sum, ne bi bilo mogoče govoriti o kršitvi ustavnih pravic, četudi sicer tuja zakonodaja postavlja za odreditev ukrepov nižje standarde od slovenske. Š...] Predmet presoje torej ni zakon tuje države, in njegova skladnost s slovensko ustavo, ampak ali dokazna podlaga, na kateri temeljijo tuji ukrepi dosega standard utemeljenih razlogov za sum, to je minimalni standard, ki ga za poseg v temeljne človekove pravice zahteva slovensko pravo."
Nadaljevanje članka > Barbara Zobec: Pravna presoja v tujini pridobljenih dokazov, pridobljenih za potrebe tujega postopka, brez sodelovanja naše države, Pravna praksa, 2015, št. 44
