V skladu z znanim rekom Dostojevskega, če parafraziram, pokažite mi zapore in povem vam, v kakšni družbi živite, pa pričajo ti tudi o stanju duha v slovenski družbi. Ime česa je torej slovenska penologija?
Diskurz moči
Slovenska penologija je zelo podhranjena. Ne gre le za nizke plače pravosodnih policistov, ki želijo po poti policistov, številne nadure in kadrovsko podhranjenost, na katero že vsaj 20 let opozarja uprava zaporskega sistema. Bolj ključno je, da smo priča tudi podhranjenosti vednosti o slovenskem penalnem sistemu: institucionalne - "notranje", ki se prenaša (manj) formalno in (več) neformalno prek subkulture zaporskih delavcev, in neodvisne - zunanje, kar je posledica sistematičnega odrivanja zunanjih strokovnjakov s strani penalne oblasti. Ta že več let onemogoča preverjanje penološke realnosti, ki bi omogočalo razvoj vednosti izven zaporskega okolja. Ta strah pred pogledom od zunaj seveda izvira iz krčevitega oklepanja oblasti v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in nesamozavesti, ki se navzven kaže v aroganci. Aroganca pa služi zakrivanju negotovosti in temu, da ljudi držimo na razdalji.
Nominalno omogočanje raziskovanja seveda ni dovolj. Država še ni vzpostavila pogojev za razvoj vednosti, izobraževalnega in raziskovalnega institucionalnega okvirja, ki bi privabil in obdržal kvalitetne študente, penološke delavce in raziskovalce. Kmalu ne bo več nikogar, ki bi bil kvalificiran in ki bi ga lahko poklicali za mizo, ko bodo politiki želeli izgraditi nov zapor ali izboljšati razmere po tem, ko nas bo doletela graja Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). In potem bomo lahko uvažali "neodvisne" tuje eksperte, ki nas bodo trepljali po glavi. To seveda ne pomeni, da kakovostnih penoloških "kadrov" znotraj ali zunaj zaporskega sistema ni. Obstajajo, a na žalost to ni pravilo; ti izjemni posamezniki so pogosto lunatično zavezani vrednotam, ki pogosto pričajo o "višji" zavesti - vsaj glede na povprečno kapitalistično zvrtinčeno "stanje duha".
Ob napovedani gradnji novega mega zapora v Bizoviku pri Ljubljani ("mega" zato, ker bo ena institucija obsegla skoraj tretjino moške zaporske populacije in celotne ženske populacije, omogočila bo nadaljnjo centralizacijo zaporskega upravljanja, za kar si prizadevajo doslejšnji direktorji ZPKZ) smo priča več različnim diskurzom oblasti. Nekateri izmed teh odražajo veliko mero arogance in nespoštljivosti - zaradi omenjenega strahu pred pogledom od zunaj, druge lahko pozdravimo.
Na posvetu o novem zaporu v organizaciji kolegov z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani smo poslušali: "Vi ne poznate niti naše populacije niti našega obravnavanja te populacije." Trenutni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij je tako, namesto da bi odgovoril na večkrat zastavljeno vprašanje iz občinstva, kolikšna bo kapaciteta "modularnega zapora", raje poskušal s sramotenjem sogovornikov, ob tem, ko jim je zastavljal vprašanja iz posameznih točk Hišnega reda ZPKZ Dob pri Mirni, ki ga je vodil skoraj dve desetletji.
Nespoštljivost take oblasti in poskusi diskreditacije akademskih kolegov ponazarjajo predvsem eno: kako zelo je oblast toksična in kako zlahka "oksitocinsko-dopaminski kombo" človeka, ki zasede pozicijo družbene moči, odnese v pozicijo nad ljudmi (primerov iz slovenske - in tuje - politike ne manjka). V vseh "normalnih" sistemih odločanja bi moralo biti vodstvo zares trenutno z omejenim mandatom in nikoli več desetletno. Razlogi za to so moralni, koruptivno in osebnostno higienični. Nosilci takega diskurza oblasti kažejo, da so odraščali v zaporu, delajo v zaporu in so še kako drugače v zaporu. Oblastiže(l)jnost je patologija sama po sebi, je ugotavljal že Adorno. Taka žeja pa je pri ljudeh, ki odločajo v totalnih institucijah o človeških "dušah in telesih", toliko bolj kontraproduktivna za reševanje konkretnih dilem, je etično sporna in družbeno-politično nevarna. Ni je mogoče zagovarjati. Tudi zato bi morali imeti čim več manjših zaporov - da sistemsko preprečimo možnosti zlorab in tovrstne oblastne arogance.
Oblastna samorefleksija
Na omenjenem posvetu smo bili priča tudi diskurzu oblastne samorefleksije. Prvič v slovenski državni zgodovini sem slišal besede: "Mi smo tukaj, da služimo ljudem." Angleški "civil servant" obstaja tudi na Slovenskem! Služiti ljudem, za omejen čas. Te besede državnega sekretarja na Ministrstvu za pravosodje (MP) so pomirjujoče sedle na dušo. (Po drugi strani pa, saj funkcionarji vedo, kaj izreči vladanim, mar ne?) Vendarle, to je pogumna izjava, besede imajo tudi moč - še "L'État, c'est moi" oziroma "Država, to sem jaz" je zvenel benevolentno. Liberalna oblast se nam vedno dobrika in do nas pristopa s prijaznim obrazom, kar še ne spreminja narave oblasti.
Druge diskusije penalne oblasti so bile zanimive osebne avtorefleksije: "Mi potrebujemo 'input' in vas vabimo k sodelovanju. Naš kognitivni proces teče tako, da zberemo čim več informacij, analiziramo in izdamo 'output'. Boljši kot je 'input', boljši bo 'output'." Upravljavska paradigma je pomembna. Zapor potrebujemo kot "orodje za obvladovanje tveganja", je menil državni sekretar na MP. Modro je, da oblastniki iščejo čim več "inputa", forma je pomembna, kako pa je z vsebino?
Nadaljevanje članka > Aleš Završnik: Ime česa je slovenska penologija? - Novemu zaporu ob rob ali na > portalu Pravna praksa, 2016, št. 27
